Preskoči na glavno vsebino

Brati ali ne brati, to je vprašanje

 Branje je dejavnost, o kateri imajo mnogi ljudje pomisleke. Kdo bi danes še listal po debelih in dolgočasnih knjigah? Se potapljal v bogate domišljijske svetove? Veliko rajši smo na telefonu in gledamo slike, ki niso resnične. Sama se tudi večkrat zalotim pri tem.

Telefon te vedno vabi k sebi. Hitro te začne pogrešati. Na drugi strani pa te knjiga tiho čaka na polici. Zgodbe, ki te čakajo v njej, te lahko v trenutku odnesejo na razburljivo potovanje. Sabljaš se lahko z najbolj izkušenim vitezom. Naslednji dan si čarovnica oziroma čarovnik, ki hoče uničiti svet … Veliko možnosti je.

Kolikor je filtrov na družabnih omrežjih, toliko različnih perspektiv nam ponujajo zgodbe. Vsaka perspektiva ti da vpogled v svet in misli glavnega junaka. Če si strasten bralec, ne živiš enega življenja, temveč jih živiš na tisoče.

Branje nam zelo pomaga pri dodajanju še večjih draguljev v naš besedni zaklad. Slovenščina je naš jezik, ki si zasluži svoje bralce in govorce.

Vsaka knjiga ima svoje sporočilo, a le-to je očem nevidno. Avtorji zgodbo prepletejo z veliko dogajanja. Bistvo je pogosto dobro skrito. Če ga najdemo, smo bogatejši za neko spoznanje. Z veliko branja lahko postanemo boljši.

Če človek ne bi bral, se tudi učiti ne bi mogel. Ob težavah in osamljenosti pa ne bi imel prijatelja, ki ga z zgodbo hoče nekaj naučiti.

Knjiga je odsev pisatelja, zato bi lahko rekli avtorju tvoje najljubše knjige tudi tvoj prijatelj.

Če ne moreš potovati, ti knjiga da neomejeno letalsko karto po vesolju domišljije.

Ali nam bo knjiga všeč ali ne, je odvisno od nas in našega okusa. Najhujše je, ko ti knjiga ni po godu in jo beremo počasi. Takrat še ne vrzi puške v koruzo. Knjige te rade presenetijo.

Poskusi kdaj vzeti knjigo s police in videl boš, da je boljša kot elektronska naprava.


Šifra: 2547LU

Avtorica: Vita Potočnik, 1. kb

Fotografija: Anže Pangerc, 4. ka

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KAM OBLAKI, ČEZ POLJANE ZIME SITE, ČEZ GORICE, SONCA ŽEJNE?

  Vsak dan me sončnica popelje na prečudovito popotovanje. Njena toplota in kaplje mi dajo notranjo moč, da vedno znova živim in se počutim svobodno. Moja duša hrepeni po čisti ljubezni in toplih objemih. Vem, da nikdar ne bo več tako, kot je bilo in da ti ne moreš več preživljati trenutkov z mano, ampak navdaja me misel, da sem lahko še vedno ob tebi, čeprav si zdaj drugačna. Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto in kako to, da se to dogaja ravno meni. Dopuščam si živeti in graditi svoj temelj življenja. Naučila sem se živeti z dejstvom, da je potrebno postaviti nove mostove in stare polomiti. Velikokrat si želim, da bi bilo življenje spet takšno, kot je bilo prej in da bi skupaj lahko uživali ob vseh lepih trenutkih. Boli me, ker te pogrešam, a hkrati, ko se povežem s sončnico in tvojo notranjo energijo in ljubeznijo, čutim, da si ob meni. Zame je to neizmerna hvaležnost. Ne mine dan, ko ne razmišljam o tebi in o vseh lepih in   dragocenih trenutkih, ki sva jih p

KAM OBLAKI

Včasih se sprašujem, ali v današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?« Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje: »Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi. Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi nekoga osrečili, mu podarili del sebe.