Preskoči na glavno vsebino

Literarni in fotografski natečaj ob Prešernovem dnevu

 Poleg vsakoletnega literarnega natečaja je letos ob Prešernovem dnevu potekal tudi fotografski natečaj za najboljšo fotografijo. Tema je bila prosta.

Dijaki ste v sredo, 26. 1. 2022, pisali literarni spis. Izbrana žirija je določila tri najboljše spise, avtorji teh spisov pa so prejeli knjigo Igorja Karlovška Preživetje.

Prvo mesto na literarnem natečaju je dosegla Sandra Janus s šifro 1355SL in izbranim naslovom Ljubim, torej sem. 

Drugo mesto na literarnem natečaju je dosegla Ajda Sofrić s šifro #belive in yourself in izbranim naslovom Samo nebo je meja.

Tretje mesto na literarnem natečaju je dosegla Viktorija Fras s šifro Slovenija Nija in izbranim naslovom Samo nebo je meja.

Hkrati z literarnim natečajem pa je potekal tudi fotografski natečaj. Nagrajene so bile štiri fotografije, nagrajenci so prejeli knjigo Igorja Karlovška z naslovom Preživetje.

Izjemno fotografijo ladje in sonca je v objektiv ujel Andraž Hočevar Dolinšek. Ob tej fotografiji se nam porajajo misli na plažo, vroče sonce in koktejle.

Slika 1: Andraž Hočevar Dolinšek

Naslednja nagrajena slika je nastala v zavetju čudovite narave in izviru Kamniške Bistrice, ki jo je posnela spretna roka Anžeta Pangerca. 

Slika 2: Anže Pangerc

Mehurčki nas spominjajo na brezskrbnost in mladost, a počijo ob še tako majhnem dotiku. Nagrajeno fotografijo, ki je ujela to krhkost trenutka, je zajela dijakinja prvega letnika Samra Begić.

Slika 3: Samra Begić

Na naslednji nagrajeni  fotografiji si imamo možnosti ogledati prelepe zasnežene gore ujete v naročje zelenih vej. Izjemni barvni kontrast je posnel dijak prvega letnika Timotej Bučar. 

Slika 4: Timotej Bučar

Vsem nagrajencem čestitamo in se vam zahvaljujemo za sodelovanje. Veseli nas, da je na srednji šoli CIRIUS Kamnik toliko mladih talentov, ki so tako literarno in fotografsko uspešni!

Želimo vam lep Prešernov dan! 

Vsekakor ste si ga zaslužili! 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KAM OBLAKI, ČEZ POLJANE ZIME SITE, ČEZ GORICE, SONCA ŽEJNE?

  Vsak dan me sončnica popelje na prečudovito popotovanje. Njena toplota in kaplje mi dajo notranjo moč, da vedno znova živim in se počutim svobodno. Moja duša hrepeni po čisti ljubezni in toplih objemih. Vem, da nikdar ne bo več tako, kot je bilo in da ti ne moreš več preživljati trenutkov z mano, ampak navdaja me misel, da sem lahko še vedno ob tebi, čeprav si zdaj drugačna. Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto in kako to, da se to dogaja ravno meni. Dopuščam si živeti in graditi svoj temelj življenja. Naučila sem se živeti z dejstvom, da je potrebno postaviti nove mostove in stare polomiti. Velikokrat si želim, da bi bilo življenje spet takšno, kot je bilo prej in da bi skupaj lahko uživali ob vseh lepih trenutkih. Boli me, ker te pogrešam, a hkrati, ko se povežem s sončnico in tvojo notranjo energijo in ljubeznijo, čutim, da si ob meni. Zame je to neizmerna hvaležnost. Ne mine dan, ko ne razmišljam o tebi in o vseh lepih in   dragocenih trenutkih, ki sva jih p

Brati ali ne brati, to je vprašanje

  Branje je dejavnost, o kateri imajo mnogi ljudje pomisleke. Kdo bi danes še listal po debelih in dolgočasnih knjigah? Se potapljal v bogate domišljijske svetove? Veliko rajši smo na telefonu in gledamo slike, ki niso resnične. Sama se tudi večkrat zalotim pri tem. Telefon te vedno vabi k sebi. Hitro te začne pogrešati. Na drugi strani pa te knjiga tiho čaka na polici. Zgodbe, ki te čakajo v njej, te lahko v trenutku odnesejo na razburljivo potovanje. Sabljaš se lahko z najbolj izkušenim vitezom. Naslednji dan si čarovnica oziroma čarovnik, ki hoče uničiti svet … Veliko možnosti je. Kolikor je filtrov na družabnih omrežjih, toliko različnih perspektiv nam ponujajo zgodbe. Vsaka perspektiva ti da vpogled v svet in misli glavnega junaka. Če si strasten bralec, ne živiš enega življenja, temveč jih živiš na tisoče. Branje nam zelo pomaga pri dodajanju še večjih draguljev v naš besedni zaklad. Slovenščina je naš jezik, ki si zasluži svoje bralce in govorce. Vsaka knjiga ima svoje

KAM OBLAKI

Včasih se sprašujem, ali v današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?« Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje: »Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi. Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi nekoga osrečili, mu podarili del sebe.