Preskoči na glavno vsebino

Maske so padle!

Vsak izmed nas v življenju nosi vrsto mask. Mask, ki se skozi čas spreminjajo. Za maskami se skrivamo. Želimo drugim pokazati, kako srečni smo, a v resnici z masko prikrivamo naš pravi jaz.

Maske nosimo, da svetu pokažemo, kako močni smo, a od znotraj se počutimo zelo šibke. Lahko jih nadenemo, da pokažemo, kako samozavestni smo, a v sebi si le želimo, da bi to samozavest zares imeli. Še v mnogih drugih situacijah nosimo maske in se včasih tega sploh ne zavedamo, dokler se ne zgodi nekaj, kar iz nas prikliče prave nas. Že kot mali otroci se srečamo z maskami, to je za pusta, kasneje pa je mask, ki jih nosimo, vse več. Živimo v svetu, kjer je tehnologija del našega vsakdana, pri tem pa ne moremo spregledati vrste družabnih omrežij in drugih platform za izmenjavo sporočil, slik in videov. S tehnologijo se srečujemo vsak dan in ker so današnje generacije zelo obremenjene s tem, kaj si drugi mislijo o njih, nosijo vse več mask. Filtri nam omogočajo podobo, ki jo želimo svetu pokazati. Vprašanje pa je, v kolikšnem obsegu se naša resnična podoba ujema s podobo na ekranu. Dostikrat si, predvsem mladi, želimo posnemati naše idole iz nanizank in filmov. Tu so tudi influencerji, ki nam neprestano »servirajo« podobo popolnega življenja.

Beseda maska zajema več pomenov. Trenutno najbolj znana nam je kirurška maska. Do nedavnega se je uporabljala zlasti v zdravstvu. Zaradi pandemije koronavirusa se je uporaba kirurških mask zelo povečala in skorajda si ne predstavljamo srečanja z drugimi, ne da bi pri tem nosili zaščito. Sprva smo se z nošenjem zaščitnih mask sprijaznili, saj smo menili, da bo pandemija kmalu izzvenela, a zaradi že 2 leti trajajoče epidemije in hitro spreminjajočih se ukrepov je v porastu spet nošenje mask, s katerimi želimo prikriti naša čustva. Želimo se skriti in svetu ne pokazati, kako se zares počutimo, čeprav bi v teh težkih časih to morala biti prioriteta. Namesto da iščemo rešitve, se skrivamo. In zakaj se skrivamo? Ker se bojimo. Bojimo se svetu pokazati naš pravi jaz, saj ne vemo, kaj si bodo drugi mislili o nas. Zato raje vztrajamo pri maskah, ki pa v stiskah, ki jih doživljamo, niso najboljša rešitev. Kratkoročno mogoče že, a na dolgi rok zagotovo ne. Če se pretvarjamo dalj časa, potem takšni postanemo in se spremenimo. Vendar ne na bolje, saj nikoli zaradi maske, ki smo jo nosili, nismo mogli izraziti naših pravih čustev. Del te maske nas bo vedno spominjal na dogodek, zaradi katerega smo le-to začeli nositi.

Čas je, da maske odvržemo in svetu pokažemo, kdo zares smo. Če se bomo celo življenje le skrivali za maskami, ne bomo nikoli mogli postati/doživeti tega, kar bi lahko, če bi svetu pokazali svoj pravi obraz/jaz. Nikoli ne bomo spoznali prijateljev, ki bi jih lahko, če bi odvrgli masko in pokazali svetu, kdo zares smo. Zato – odvrzi masko in pokaži svetu, kdo si, saj boš le tako lahko užival v življenju, ki si si ga vedno želel živeti.

                                                                              

 Avtorica besedila: Ajda Sofrić, 5. b

Fotografija: Urška Stanta, 3. b

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KAM OBLAKI, ČEZ POLJANE ZIME SITE, ČEZ GORICE, SONCA ŽEJNE?

  Vsak dan me sončnica popelje na prečudovito popotovanje. Njena toplota in kaplje mi dajo notranjo moč, da vedno znova živim in se počutim svobodno. Moja duša hrepeni po čisti ljubezni in toplih objemih. Vem, da nikdar ne bo več tako, kot je bilo in da ti ne moreš več preživljati trenutkov z mano, ampak navdaja me misel, da sem lahko še vedno ob tebi, čeprav si zdaj drugačna. Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto in kako to, da se to dogaja ravno meni. Dopuščam si živeti in graditi svoj temelj življenja. Naučila sem se živeti z dejstvom, da je potrebno postaviti nove mostove in stare polomiti. Velikokrat si želim, da bi bilo življenje spet takšno, kot je bilo prej in da bi skupaj lahko uživali ob vseh lepih trenutkih. Boli me, ker te pogrešam, a hkrati, ko se povežem s sončnico in tvojo notranjo energijo in ljubeznijo, čutim, da si ob meni. Zame je to neizmerna hvaležnost. Ne mine dan, ko ne razmišljam o tebi in o vseh lepih in   dragocenih trenutkih, ki sva jih p
Objavite komentar
Preberite več

Brati ali ne brati, to je vprašanje

  Branje je dejavnost, o kateri imajo mnogi ljudje pomisleke. Kdo bi danes še listal po debelih in dolgočasnih knjigah? Se potapljal v bogate domišljijske svetove? Veliko rajši smo na telefonu in gledamo slike, ki niso resnične. Sama se tudi večkrat zalotim pri tem. Telefon te vedno vabi k sebi. Hitro te začne pogrešati. Na drugi strani pa te knjiga tiho čaka na polici. Zgodbe, ki te čakajo v njej, te lahko v trenutku odnesejo na razburljivo potovanje. Sabljaš se lahko z najbolj izkušenim vitezom. Naslednji dan si čarovnica oziroma čarovnik, ki hoče uničiti svet … Veliko možnosti je. Kolikor je filtrov na družabnih omrežjih, toliko različnih perspektiv nam ponujajo zgodbe. Vsaka perspektiva ti da vpogled v svet in misli glavnega junaka. Če si strasten bralec, ne živiš enega življenja, temveč jih živiš na tisoče. Branje nam zelo pomaga pri dodajanju še večjih draguljev v naš besedni zaklad. Slovenščina je naš jezik, ki si zasluži svoje bralce in govorce. Vsaka knjiga ima svoje
Objavite komentar
Preberite več

KAM OBLAKI

Včasih se sprašujem, ali v današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?« Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje: »Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi. Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi nekoga osrečili, mu podarili del sebe.
Objavite komentar
Preberite več