Preskoči na glavno vsebino

OUR INTERNSHIP IN OULU, FINLAND

 


We did an internship in Oulu for 14 days. We travelled to Oulu first from Ljubljana Airport to Istanbul, then from Istanbul to Helsinki and then to Oulu. We travelled all day long. During the internship we stayed in a student dormitory next to Luovi Vocational College. There were two rooms and these two rooms had a kitchen together.

Tamara, Timotej and Kristijan did their internship at Luovi Vocational College in IT department, and also in electrical engineering department. They programmed and made a device which checks if all the cables work properly. Marko did his internship in a shopping centre where he filled the shelves in a store. Valbon and I did our internship in Hoplop – an adventurous centre for children. There they can celebrate their birthdays or just play in a big playroom. We got to know all the processes which are performed there.

In the afternoons after work, we often visited local sights, we took photos of a famous police officer and we went to a local library. We visited Tietomaa Science Centre where we first went to the top of the building to see the entire city and then we went to the different rooms where we could try different simulations and where we also tried and executed different experiments.

At the weekend we went to Rovaniemi where Santa Claus lives. We saw and took a picture with him. We also stood on the Polar Circle and as usual when one is there, it snowed. Also, in Oulu the weather was changeable all the time.

I think that this Erasmus+ exchange programme was a great experience for all of us. We learnt something about Finnish school system, we also got to know Finnish traditional food, culture and living in Finland. Our teachers, who went with us, were great support. Generally, we had to do the things alone, so we had to cooperate, help each other. I think it was a great experience for our future life.

 

Ajda Sofrić, 5. b


Prevod v slovenski jezik:

Na praksi v Ouluju smo bili 14 dni. V Oulu smo potovali takole: najprej smo šli iz Ljubljane v Istanbul, nato iz Istanbula v Helsinke in potem od tam v Oulu. Potovali smo cel dan. Med opravljanjem prakse smo bivali v dijaškem domu, zraven šole Luovi. V dijaškem domu sta si dve sobi skupaj delili kuhinjo.

Tamara, Timotej in Kristijan so prakso opravljali na šoli Luovi v oddelku za računalništvo in elektrotehniko. Tam so programirali, izdelali  so tudi napravo za testiranje internetnih kablov. Marko je prakso opravljal v nakupovalnem centru, kjer je polnil police v trgovini. Valbon in jaz sva prakso opravljala v pustolovskem parku za otroke HopLop. V parku lahko otroci praznujejo svoje rojstne dneve ali pa se samo igrajo v veliki igralnici. Med prakso sva se seznanila z vsemi procesi dela v pustolovskem parku.

Ob popoldnevih po končani praksi smo pogosto obiskali mestne znamenitosti, slikali smo se s kipom policista, po katerem je znan Oulu, ter obiskali lokalno knjižnico. Obiskali smo tudi znanstveni center Tietomaa. Najprej smo se odpravili na vrh stolpa, od koder se je raztezal pogled na celotno mesto. Nato pa smo se odpravili na dogodivščino po muzeju, med katero smo lahko poskusili različne simulacije, tudi eksperimente.

Čez vikend smo se odpravili na enodnevni izlet v Rovaniemi, natančneje v Božičkovo vas. Z njim smo se tudi slikali. Prišli smo do polarnega kroga in kot po navadi je med našim obiskom tam snežilo. Tudi v Ouluju je vreme ves čas spremenljivo.

Menim, da je ta Erasmus+ izmenjava zelo dragocena izkušnja za vse nas. Naučili smo se nekaj o finskem šolskem sistemu, poskusili smo tudi finsko tradicionalno hrano ter spoznali finsko kulturo in način življenja na Finskem. Učitelji, ki so potovali z nami, so nas ves čas izmenjave zelo podpirali. Večinoma smo stvari opravljali sami, morali pa smo tudi sodelovati in si pomagati. Menim, da je bila to super izkušnja za naše nadaljnje življenje.

 Prevod: Ajda Sofrić, 5. b

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KAM OBLAKI, ČEZ POLJANE ZIME SITE, ČEZ GORICE, SONCA ŽEJNE?

  Vsak dan me sončnica popelje na prečudovito popotovanje. Njena toplota in kaplje mi dajo notranjo moč, da vedno znova živim in se počutim svobodno. Moja duša hrepeni po čisti ljubezni in toplih objemih. Vem, da nikdar ne bo več tako, kot je bilo in da ti ne moreš več preživljati trenutkov z mano, ampak navdaja me misel, da sem lahko še vedno ob tebi, čeprav si zdaj drugačna. Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto in kako to, da se to dogaja ravno meni. Dopuščam si živeti in graditi svoj temelj življenja. Naučila sem se živeti z dejstvom, da je potrebno postaviti nove mostove in stare polomiti. Velikokrat si želim, da bi bilo življenje spet takšno, kot je bilo prej in da bi skupaj lahko uživali ob vseh lepih trenutkih. Boli me, ker te pogrešam, a hkrati, ko se povežem s sončnico in tvojo notranjo energijo in ljubeznijo, čutim, da si ob meni. Zame je to neizmerna hvaležnost. Ne mine dan, ko ne razmišljam o tebi in o vseh lepih in   dragocenih trenutkih, ki sva jih p
Objavite komentar
Preberite več

Brati ali ne brati, to je vprašanje

  Branje je dejavnost, o kateri imajo mnogi ljudje pomisleke. Kdo bi danes še listal po debelih in dolgočasnih knjigah? Se potapljal v bogate domišljijske svetove? Veliko rajši smo na telefonu in gledamo slike, ki niso resnične. Sama se tudi večkrat zalotim pri tem. Telefon te vedno vabi k sebi. Hitro te začne pogrešati. Na drugi strani pa te knjiga tiho čaka na polici. Zgodbe, ki te čakajo v njej, te lahko v trenutku odnesejo na razburljivo potovanje. Sabljaš se lahko z najbolj izkušenim vitezom. Naslednji dan si čarovnica oziroma čarovnik, ki hoče uničiti svet … Veliko možnosti je. Kolikor je filtrov na družabnih omrežjih, toliko različnih perspektiv nam ponujajo zgodbe. Vsaka perspektiva ti da vpogled v svet in misli glavnega junaka. Če si strasten bralec, ne živiš enega življenja, temveč jih živiš na tisoče. Branje nam zelo pomaga pri dodajanju še večjih draguljev v naš besedni zaklad. Slovenščina je naš jezik, ki si zasluži svoje bralce in govorce. Vsaka knjiga ima svoje
Objavite komentar
Preberite več

KAM OBLAKI

Včasih se sprašujem, ali v današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?« Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje: »Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi. Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi nekoga osrečili, mu podarili del sebe.
Objavite komentar
Preberite več