Včasih se sprašujem, ali v
današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame
to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne
pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj
ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?«
Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje:
»Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo
od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se
kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu
ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi.
Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim
si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost
nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi
nekoga osrečili, mu podarili del sebe.
Šifra: karneki
Napisala: Timeja Kolarič, 4.
kd
Fotografija: Sara Pivc
Komentarji
Objavite komentar