Preskoči na glavno vsebino

2. mesto na literarnem natečaju: Samo nebo je meja

Samo nebo je meja. Ja, prav ste slišali. Ljudje dostikrat pozabimo to. Pozabimo, da je edina meja nebo, do tja jih pa ni.

O citatu »samo nebo je meja« lahko razmišljamo veliko. Lahko ga razumemo, a težko ga je upoštevati v vsakdanjem življenju. Ljudje smo naravnani tako, da si v svojih glavah ves čas postavljamo meje, kaj lahko storimo in česa ne moremo. S tem sami sebe omejujemo. Če mislimo, da smo zmožni preteči 5 km v 20 minutah, ali če mislimo, da nam to ne bo uspelo – v obeh primerih imamo prav. Če si še preden poskusimo, v glavi rečemo, da tega ne bomo mogli storiti, si že takoj na začetku zmanjšamo možnost za uspeh. Citat »samo nebo je meja« lahko uporabimo pri več stvareh, ki se jih lotimo, predvsem pa ko si postavljamo cilje za prihodnost. Dostikrat preračunavamo med željo, zmožnostmi in časom, ki ga imamo na voljo. Rečemo si: v enem letu lahko svojo telesno pripravljenost – glede na moje dosedanje zmožnosti – izboljšam do X mere. V tem primeru bomo celo leto delali na tem, da bomo to X številko/razdaljo dosegli, pri tem pa si ne pustimo svobode in si ne dovolimo, da bi to X številko/razdaljo morda tudi presegli. Dokazano je, da so naši možgani strukturirani/narejeni tako, da nas zaščitijo pred neudobnimi/neprijetnimi situacijami. A mi jih pri tem lahko pretentamo, in sicer da se v najkrajšem možnem času od trenutka, ko smo pomislili npr. na to, da bi šli teč, dejansko to tudi storimo. Meja pri tem je 5 sekund, kar pomeni, da od trenutka, ko pomislimo na to, da bi šli teč, traja 5 sekund, preden nas možgani začnejo zaustavljati, saj je ta situacija za nas neudobna.

Pravijo, da morajo biti cilji v več pogledih dosegljivi. To je že res, če pogledamo z vidika, da če cilja ne dosežemo, obupamo. A hkrati si je včasih dobro zastaviti cilj, ki je malo višji od tega, kar mislimo, da lahko dosežemo. Skozi proces, ko bomo delali za zastavljeni cilj, se bomo naučili še kakšne dodatne veščine, ki nam bo v življenju še kako prav prišla. Sedaj tega mogoče ne bomo videli na tak način, a ko bomo starejši, bomo ugotovili, da vse preizkušnje, s katerimi smo se v življenju srečali, so imele svoj pomen. Naredile so nas boljše, močnejše, spremenile so nam pogled na svet.

Ne pozabi, da je v življenju že bilo in tudi še bo mnogo ovir. Z vsemi se lahko spopadeš in jih premagaš, saj kot pravijo – le nebo je meja.


Besedilo: Ajda Sofrić (believeinyourself)
Fotografija: Andraž Hočevar Dolinšek

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KAM OBLAKI, ČEZ POLJANE ZIME SITE, ČEZ GORICE, SONCA ŽEJNE?

  Vsak dan me sončnica popelje na prečudovito popotovanje. Njena toplota in kaplje mi dajo notranjo moč, da vedno znova živim in se počutim svobodno. Moja duša hrepeni po čisti ljubezni in toplih objemih. Vem, da nikdar ne bo več tako, kot je bilo in da ti ne moreš več preživljati trenutkov z mano, ampak navdaja me misel, da sem lahko še vedno ob tebi, čeprav si zdaj drugačna. Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto in kako to, da se to dogaja ravno meni. Dopuščam si živeti in graditi svoj temelj življenja. Naučila sem se živeti z dejstvom, da je potrebno postaviti nove mostove in stare polomiti. Velikokrat si želim, da bi bilo življenje spet takšno, kot je bilo prej in da bi skupaj lahko uživali ob vseh lepih trenutkih. Boli me, ker te pogrešam, a hkrati, ko se povežem s sončnico in tvojo notranjo energijo in ljubeznijo, čutim, da si ob meni. Zame je to neizmerna hvaležnost. Ne mine dan, ko ne razmišljam o tebi in o vseh lepih in   dragocenih trenutkih, ki sva jih p
Objavite komentar
Preberite več

Brati ali ne brati, to je vprašanje

  Branje je dejavnost, o kateri imajo mnogi ljudje pomisleke. Kdo bi danes še listal po debelih in dolgočasnih knjigah? Se potapljal v bogate domišljijske svetove? Veliko rajši smo na telefonu in gledamo slike, ki niso resnične. Sama se tudi večkrat zalotim pri tem. Telefon te vedno vabi k sebi. Hitro te začne pogrešati. Na drugi strani pa te knjiga tiho čaka na polici. Zgodbe, ki te čakajo v njej, te lahko v trenutku odnesejo na razburljivo potovanje. Sabljaš se lahko z najbolj izkušenim vitezom. Naslednji dan si čarovnica oziroma čarovnik, ki hoče uničiti svet … Veliko možnosti je. Kolikor je filtrov na družabnih omrežjih, toliko različnih perspektiv nam ponujajo zgodbe. Vsaka perspektiva ti da vpogled v svet in misli glavnega junaka. Če si strasten bralec, ne živiš enega življenja, temveč jih živiš na tisoče. Branje nam zelo pomaga pri dodajanju še večjih draguljev v naš besedni zaklad. Slovenščina je naš jezik, ki si zasluži svoje bralce in govorce. Vsaka knjiga ima svoje
Objavite komentar
Preberite več

KAM OBLAKI

Včasih se sprašujem, ali v današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?« Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje: »Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi. Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi nekoga osrečili, mu podarili del sebe.
Objavite komentar
Preberite več