Preskoči na glavno vsebino

3. mesto na literarnem natečaju: Samo nebo je meja

Slovenija je več kot le ime naše čudovite države. Je ime naše domovine, ki je skrita med svojimi velikimi in porednimi sosedami. Najlažje se nas najde zaradi Italije, ki veselo namaka svoj dolgi škorenj v Jadransko morje. Verjetno se vsi sprašujete, kakšno obliko ima naša lepa država in ima obliko bežeče kokoši. Njeni prebivalci so Slovenci in v državi jih živi dva milijona in domovina ima zelo lepo pokrajino, bogato zgodovino, čudovita mesta, obsežne gozdove. Naša država je v zgodovini imela nadvlado drugih držav in samostojni smo šele od leta 1991. Od takrat v Sloveniji praznujemo dan državnosti. 

Kot državljanka te lepe države sem lahko ponosna, da imamo tako lep dom. Zelo rada imam svojo državo in včasih si resnično želim, da bi jo lahko objela okoli vratu. Slovenija mi v resnici pomeni veliko več in še sama ne vem, kako bi lahko pokazala, kako zelo jo imam rada. Oblika moje domovine me spominja na prijazno kokoš, ki je mama vsem prebivalcem. Slovenijo si predstavljam kot prijazno kokoš, ki bo naredila vse, da poskrbi za svoje državljane. Naša kokoš ima oster kljun, s katerim žgečka Madžarsko. S svojimi dolgimi kremplji pa včasih popraska Italijo, a sosede jo imajo zelo rade. Z očesom (Murska Sobota) pa pazi na Madžarsko in Avstrijo, ki ji leti nad glavo. Nad Avstrijo pa spi še največja poslovna partnerka Slovenije, to je Nemčija.

Slovenija ima s svojimi sosedami prijazen odnos in s Hrvaško se včasih prepirata zaradi Jadranskega morja. Še hujša je Italija, ki si prav tako želi prisvojiti slovensko obalo in zaradi tega je včasih zelo glasna. Italija in Slovenija se včasih prepirata, a se hitro pomirita in objameta. Madžarska pa svojo sosedo včasih popraska po kljunu in Slovenija je ob tem nasmejana. Enako velja tudi za Avstrijo, ki vsake toliko preleti Slovenijo. Avstrija pa ima nad seboj Nemčijo in obe državi pazita na majhno kokoš. S svojimi sosedami ima naša domovina zelo prijeten odnos. Vendar pa ni bilo vedno tako in naša domovina je lahko hvaležna, da v času druge svetovne vojne ni bila obglavljena. 

Nemčija je bila v času druge svetovne vojne zelo poredna država in Slovenija je takrat hudo, ampak res hudo trpela. Domovina je bila razrezana in vsi okupatorji so svoja ozemlja želeli potujčiti in uničiti slovensko kulturo. V ta namen so se vojske spravile tudi na civiliste in uničile prelepa slovenska mesta. Vendar pa se Slovenci nismo predali in smo se upirali, da bi rešili našo veliko mamo. Vsa slovenska mesta so bila pod okupatorji in moje rojstno mesto Maribor je bilo pod trdo in močno nemško roko. Vojna je bila dobljena in Nemčija je bila na srečo vseh držav zelo hudo kaznovana. Slovenija je bila rešena in končno je lahko uspešno zadihala, ko jo je Nemčija izpustila. 

Čas osamosvojitvene vojne 1991 je bil za Slovenijo težak. Država je razglasila samostojnost in neodvisnost od Jugoslavije. Tega pa Jugoslavija ni dobro sprejela in je takoj poslala ultimat, naj se preda. Slovenija je glasno zavrnila in zaradi tega jo je Jugoslavija napadla. Med državama je prišlo do vojne. Jugoslavija je napadla državo in Slovenija je bila pretresena. Seveda pa so se letala spravila na civiliste in preletavala vsa večja slovenska mesta. To je pretreslo Slovence in zaradi tega so se poskrili v kleti in zaklonišča. Slovenija se je branila in čez natanko deset dni je prevzela nadzor nad svojimi mejami.


Besedilo: Viktorija Fras (Slovenija Nija)
Fotografija: Gašper Rems

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KAM OBLAKI, ČEZ POLJANE ZIME SITE, ČEZ GORICE, SONCA ŽEJNE?

  Vsak dan me sončnica popelje na prečudovito popotovanje. Njena toplota in kaplje mi dajo notranjo moč, da vedno znova živim in se počutim svobodno. Moja duša hrepeni po čisti ljubezni in toplih objemih. Vem, da nikdar ne bo več tako, kot je bilo in da ti ne moreš več preživljati trenutkov z mano, ampak navdaja me misel, da sem lahko še vedno ob tebi, čeprav si zdaj drugačna. Včasih se sprašujem, zakaj je življenje tako kruto in kako to, da se to dogaja ravno meni. Dopuščam si živeti in graditi svoj temelj življenja. Naučila sem se živeti z dejstvom, da je potrebno postaviti nove mostove in stare polomiti. Velikokrat si želim, da bi bilo življenje spet takšno, kot je bilo prej in da bi skupaj lahko uživali ob vseh lepih trenutkih. Boli me, ker te pogrešam, a hkrati, ko se povežem s sončnico in tvojo notranjo energijo in ljubeznijo, čutim, da si ob meni. Zame je to neizmerna hvaležnost. Ne mine dan, ko ne razmišljam o tebi in o vseh lepih in   dragocenih trenutkih, ki sva jih p

Brati ali ne brati, to je vprašanje

  Branje je dejavnost, o kateri imajo mnogi ljudje pomisleke. Kdo bi danes še listal po debelih in dolgočasnih knjigah? Se potapljal v bogate domišljijske svetove? Veliko rajši smo na telefonu in gledamo slike, ki niso resnične. Sama se tudi večkrat zalotim pri tem. Telefon te vedno vabi k sebi. Hitro te začne pogrešati. Na drugi strani pa te knjiga tiho čaka na polici. Zgodbe, ki te čakajo v njej, te lahko v trenutku odnesejo na razburljivo potovanje. Sabljaš se lahko z najbolj izkušenim vitezom. Naslednji dan si čarovnica oziroma čarovnik, ki hoče uničiti svet … Veliko možnosti je. Kolikor je filtrov na družabnih omrežjih, toliko različnih perspektiv nam ponujajo zgodbe. Vsaka perspektiva ti da vpogled v svet in misli glavnega junaka. Če si strasten bralec, ne živiš enega življenja, temveč jih živiš na tisoče. Branje nam zelo pomaga pri dodajanju še večjih draguljev v naš besedni zaklad. Slovenščina je naš jezik, ki si zasluži svoje bralce in govorce. Vsaka knjiga ima svoje

KAM OBLAKI

Včasih se sprašujem, ali v današnjem svetu sploh znamo biti hvaležni za tiste majhne, drobne stvari. Zame to pomeni, da se zjutraj zbudim, popijem kavo in dan je takoj lepši. Popoldne pa se nekam umaknem in v miru opazujem sončni zahod. Razmišljam o sebi, zakaj ves svet tako hiti? Ali se še sploh znamo ustaviti? Nekoga vprašati: »Kako si?« Pri tem pa mu resnično prisluhniti, kaj čuti. Včasih se zdi, da je vprašanje: »Kako si?« postalo del naše navade, da pač to moramo vprašati, ker je to lepo od nas in ker je to že skoraj pričakovati. Pa nam je v resnici res mar, kako se kdo počuti? Sto in eno vprašanje mi roji po glavi. Kako v današnjem svetu ostati jaz, obdržati svoje vrednote in se ne izgubiti v množici drugih ljudi. Težko je, a je vredno vztrajati. Čeprav se včasih tudi to zdi brezupno. Želim si, da bi ta svet uspel prepoznati malenkosti, tiste drobne stvari. Čarobnost nasmeha in tople besede, ki te napolni. Kako malo je potrebno zato, da bi nekoga osrečili, mu podarili del sebe.