Naša enotedenska dogodivščina se je začela v ponedeljek, 28. 2. 2022 in to že zelo zgodaj, saj smo se vsi skupaj zbrali ob 5h zjutraj na letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani. Zgodnja ura nas ni ravno motila, saj smo bili vsi v zelo velikem pričakovanju, kaj nas v tednu, ki prihaja, pravzaprav čaka. Najprej je sledil postopek prijave in tehtanja naše prtljage. To je po mojem mnenju najbolj neznosen del potovanja, a na našo srečo je minil zelo hitro in brez težav. Ko je vsak od nas v roke prejel svoje karte za letalo, pa smo se zares začeli zavedati, da je to resničnost in da bomo po dolgem času lahko potovali. Med letom do Helsinkov smo enkrat prestopili na drugo letalo, zato je vsak izmed nas dobil dve letalski karti – prva je bila za Frankfurt, druga za Helsinke.
Zatem so se naše poti začasno ločile, ker so me zaposleni na letališču pospremili do letala, saj sem na Finsko vzela tudi svoj invalidski voziček. Ločitev skupine ni trajala dolgo, saj smo se vsi skupaj že čez nekaj minut z nasmehi na obrazih pozdravili na letalu. Kar kmalu smo se posedli na svoje sedeže in se pripravili na vzlet proti Frankfurtu. Polet sploh ni bil dolg, saj smo ves čas lahko uživali ob pogledu na bele, snežne oblake nad katerimi smo leteli in na vasice, ki so se na višini lesketale kot drobne pike.
Ko smo prispeli v Frankfurt, je naš adrenalin malce popustil, zato smo večino poti do Helsinkov prespali. Tudi ta polet ni bil dolg, zagotovo pa je bila zanimiva pokrajina, ki se je skozi celoten polet razprostirala pred nami.
Po treh urah vožnje z letalom nas je čakalo spoznanje, da smo zares na Finskem, ko smo ob 13 h popoldne pristali na letališču Vantaa v Helsinkih. Takrat se je naša dogodivščina zares začela! Ker so se projekta »Train for international trail« udeležili predstavniki petih držav, (Slovenije, Avstrije, Finske, Španije in Italije) smo prvi dan imeli čas za raziskovanje okolice in nastanitev v hotelu.
Tako smo si 28. 2. ogledali finsko pravoslavno cerkev (zgradili so jo Rusi), se okrepčali na lokalni tržnici, nastanili v hotelu in se poskusili že malce privaditi na mraz, ki nas je spremljal ves teden. Po dolgem dnevu smo vsi skupaj utrujeni kar hitro legli v postelje in zaspali.
--------------------------------
Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro. Jutro, ki je kar klicalo po novih doživetjih. Ob 7h zjutraj smo se zbrali v avli hotela, zatem pa smo se odpravili v bližnjo kavarno »Robert's Caffe«, kjer smo vsak dan našega potovanja pojedli zajtrk in se okrepčali, da smo imeli dovolj energije za celoten dan, ki je bil pred nami. Ko smo pojedli, smo se odpravili na železniško postajo, kjer smo kupili vozovnice za vlak, nato pa se odpeljali proti mestu Leppävaara, kjer je bila zasebna šola Live, na kateri so potekale dejavnosti. Naj vam povem prigodo, ki se nam je ob tem zgodila: najprej smo se usedli na napačen vlak. A to nas ni ustavilo, čeprav smo ravno zaradi tega malce zamudili. Z nasmeškom na obrazih smo stopili z napačnega vlaka in odšli na pravilnega. Ko smo prispeli, so nas na šoli že čakali in nas postregli s pomarančnim sokom / kavo in njihovo znano sladico, ki se imenuje Korvapuusti (cimetove rolice). Sledila je prva dejavnost, ki so jo organizatorji (Finska) poimenovali »Kick off activities«, kjer se je vsak član, ki se je udeležil projekta na kratko predstavil, po uvodnem spoznavanju pa je sledil kratek odmor. Izkoristili smo ga, da smo se malo boljše spoznali z ljudmi, ki so nas obkrožali in poklepetali.
Ko je odmor minil, nam je gospod Riku Alkio predstavil računalniško platformo Seppo, na kateri smo potem delali čez celoten teden. Predstavitev je bila zanimiva, saj smo spoznali poglobljen proces razmišljanja o nastanku in delovanju platforme, ki bo pomagala državam, ki sodelujejo v projektu, boljše spoznati evropsko unijo skozi igro in zabavne naloge.
Po predstavitvi je sledilo kosilo. Hrana, ki smo jo jedli, nas je navdušila. Skuhali so jo namreč dijaki šole Live skupaj s profesorji. In kar kmalu smo spoznali, da ni samo okusna, temveč tudi zdrava, saj na naših krožnikih nikoli ni manjkalo sadja in zelenjave. Tako nas je kosilo nasitilo, da smo imeli dovolj energije za celoten dan, v katerem zagotovo ni manjkalo novih dogodivščin.
Po kosilu smo končno prišli na vrsto, da smo se aktivno začeli vključevati v dejavnosti, ki so nas čakale v celotnem tednu. Tako smo ta dan vsaj poskusili, da smo zbrali ideje, kako bi naša igra izgledala. Ampak žal v torek nismo prišli daleč, saj so se dnevne dejavnosti v šoli Live končale. Skupinica Slovencev se je tako odpravila na sprehod po mestu. Prišli smo do knjižnice, ki nas je vse impresionirala.
Imela je kar tri nadstropja. V prvem nadstropju se je nahajal prostor za druženje in majhna kavarna, drugo nadstropje je bila knjižnica, tretje nadstropje pa je vsebovalo najrazličnejše pripomočke, ki jih uporabniki lahko uporabljajo kar s knjižnično kartico, plačati morajo samo material. Tukaj so se nahajali 3D tiskalniki, računalniki, prostor za sprostitev in igranje računalniških iger, postaja za šivanje in tiskanje na blago, prav tako pa polno glasbenih inštrumentov.
Po ogledu knjižnice smo si odšli ogledati cerkev, ki je izklesana iz kamna, potem pa v nakupovalno središče poskusiti srečo s spominki ter na zasluženo večerjo. Ker pa je profesorica Tanja Kejžar kot koordinatorka projekta imela malo dlje dejavnosti kot ostali, se tega dne žal ni mogla družiti z nami. Ko smo prispeli v hotel, smo polni novih vtisov legli v postelje in zaspali.
------------------------------
Zbudili smo se v tretji dan našega potovanja. Bila je sreda. Tako kot vsak dan, smo se tudi danes ob 7h zjutraj zbrali pred hotelom Finn, kjer smo spali. Odšli smo na zajtrk, zdaj že v znano kavarno »Robert's Cafee«. Ko so naša telesa dobila potrebno energijo za določen del dneva, je sledilo ponovno vkrcanje na vlak, ki nas je peljal proti šoli Live. Ta dan smo se razdelili v manjše skupine, kjer smo nadaljevali svoje delo snovanja računalniške platforme Seppo. Osredotočeni smo bili na dizajn in na to, kakšna bo izgledala predloga, ko se bo igra odprla. Ob 10.30 je sledil krajši premor, po premoru pa smo si ogledali celotno šolo. Bili smo tako navdušeni nad njo, da je ogled, ki bi moral trajati samo 45 minut, trajal kar dve uri in petnajst minut. Po ogledu bi morali nadaljevati z delavnicami, a je žal zmanjkalo časa.
Po koncu dejavnosti smo se nekateri preizkusili tudi v igranju nogometa, ki je bil postavljen kot nekakšna miza. Odpravili smo se na krajši izlet po mestu, da smo se nadihali svežega zraka, zadnji skupni večer kot celotna slovenska posadka pa smo odšli tudi v nakupovalni center, kjer smo si privoščili kavo. Zvečer smo se vrnili na šolo Live, saj nas je čakala slavnostna večerja. Člani projekta so tudi izdelali tiramisu. V hotel smo se vrnili v poznih večernih urah in kar hitro utrujeni zaspali.
-------------------------
Kar ne morem verjeti, da smo se zbudili v četrtek. Jutro je bilo malce oblačno, a nas to ni zmotilo, ker se je na koncu vendarle pokazalo sonce in pred nami je spet bil čudovit dan. Po zajtrku smo se poslovili, saj sta se profesor Rok Kralj in profesorica Tanja Kejžar vrnila v Slovenijo. Tako smo dijaki ostali sami s profesorjem Silvom Vidergarjem. A to ni bilo slabo. Na današnjem urniku je bil ogled nacionalnega parka Nuuksio. Park je bil čudovit. Žal nimamo nobene fotografije, ker smo uživali v trenutku, a lahko verjamete, da govorimo resnico. Zasnežena in ledena pokrajina pa je ustvarjala še bolj magični trenutek.
Ko smo prispeli do parka, nas je čakala kustosinja, ki nam je predstavila razstavo čudovite finske pokrajine. Po razstavi smo pojedli kosilo, na katerem spet ni manjkalo sadja in zelenjave, zatem pa smo odšli na krajši izlet po parku. Pokrajina je zares bila čudovita!
Ob 13h smo se vrnili na šolo Live, kjer smo se še zadnjič srečali in poslovili, vsi udeleženci pa smo prejeli tudi certifikate o udeležbi in manjša darilca. Slovo je bilo kar težko, saj smo se v enem tednu kar navadili drug na drugega. A obljubili smo, da se še vidimo!
Po končanih dejavnostih na šoli smo predstavniki Slovenije odšli po svoje. Usedli smo se na tramvaj in se odpeljali na konec mesta, proti morju. Trenutek je bil čudovit! Ko nas je začelo zebsti, smo ponovno odšli na postajo, počakali na tramvaj in se odpeljali na mesto, kjer smo bili, preden smo krenili proti morju. Ker pa v torek popoldne nismo našli nobenih spominkov, smo srečo poskusili v četrtek. Zatem smo odšli na večerjo in se počasi vrnili v hotel. Tam smo spakirali, se stuširali in utrujeni zaspali.
----------------------
Prebudil nas je zadnji dan potovanja. Bilo je grenko, a sladko, saj smo se zavedali, da se danes zvečer vračamo v svojo domovino – Slovenijo. Ker pa smo želeli še karseda izkoristiti dan, preden smo ob 16h odšli na letališče in proti domu, smo se odločili, da bomo še kot zadnji izlet v kraju Helsinki odšli na majhen otočec, ker so nam rekli, da si ga je vredno ogledati. In to smo tudi storili. Po zajtrku smo zato najprej kupili karte za trajekt, nato pa sedli nanj in se odpeljali. Bili smo navdušeni nad pokrajino, ki se je razprostirala pred nami! Bilo je hladno, a grela nas je medsebojna sreča, ki se je vila med nami.
Preden smo odšli na letališče, smo na hitro še nekaj pojedli, potem pa sedli na vlak in se odpeljali na letališče. Ker je naše letalo imelo majhno zamudo, smo v Slovenijo prišli malce bolj pozno, kot smo nameravali, a bili smo presrečni, da smo polni novih spoznanj in dogodivščin doma. Prepričana pa sem, da nam bo ta teden še dolgo ostal v spominu, saj smo v njem spoznali ogromno čudovitih ljudi, stkali nova prijateljstva, se naučili novih besed in se naužili prečudovite pokrajine.
Zapisala: Tamara Belec
Zatem so se naše poti začasno ločile, ker so me zaposleni na letališču pospremili do letala, saj sem na Finsko vzela tudi svoj invalidski voziček. Ločitev skupine ni trajala dolgo, saj smo se vsi skupaj že čez nekaj minut z nasmehi na obrazih pozdravili na letalu. Kar kmalu smo se posedli na svoje sedeže in se pripravili na vzlet proti Frankfurtu. Polet sploh ni bil dolg, saj smo ves čas lahko uživali ob pogledu na bele, snežne oblake nad katerimi smo leteli in na vasice, ki so se na višini lesketale kot drobne pike.
Ko smo prispeli v Frankfurt, je naš adrenalin malce popustil, zato smo večino poti do Helsinkov prespali. Tudi ta polet ni bil dolg, zagotovo pa je bila zanimiva pokrajina, ki se je skozi celoten polet razprostirala pred nami.
Po treh urah vožnje z letalom nas je čakalo spoznanje, da smo zares na Finskem, ko smo ob 13 h popoldne pristali na letališču Vantaa v Helsinkih. Takrat se je naša dogodivščina zares začela! Ker so se projekta »Train for international trail« udeležili predstavniki petih držav, (Slovenije, Avstrije, Finske, Španije in Italije) smo prvi dan imeli čas za raziskovanje okolice in nastanitev v hotelu.
Tako smo si 28. 2. ogledali finsko pravoslavno cerkev (zgradili so jo Rusi), se okrepčali na lokalni tržnici, nastanili v hotelu in se poskusili že malce privaditi na mraz, ki nas je spremljal ves teden. Po dolgem dnevu smo vsi skupaj utrujeni kar hitro legli v postelje in zaspali.
--------------------------------
Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro. Jutro, ki je kar klicalo po novih doživetjih. Ob 7h zjutraj smo se zbrali v avli hotela, zatem pa smo se odpravili v bližnjo kavarno »Robert's Caffe«, kjer smo vsak dan našega potovanja pojedli zajtrk in se okrepčali, da smo imeli dovolj energije za celoten dan, ki je bil pred nami. Ko smo pojedli, smo se odpravili na železniško postajo, kjer smo kupili vozovnice za vlak, nato pa se odpeljali proti mestu Leppävaara, kjer je bila zasebna šola Live, na kateri so potekale dejavnosti. Naj vam povem prigodo, ki se nam je ob tem zgodila: najprej smo se usedli na napačen vlak. A to nas ni ustavilo, čeprav smo ravno zaradi tega malce zamudili. Z nasmeškom na obrazih smo stopili z napačnega vlaka in odšli na pravilnega. Ko smo prispeli, so nas na šoli že čakali in nas postregli s pomarančnim sokom / kavo in njihovo znano sladico, ki se imenuje Korvapuusti (cimetove rolice). Sledila je prva dejavnost, ki so jo organizatorji (Finska) poimenovali »Kick off activities«, kjer se je vsak član, ki se je udeležil projekta na kratko predstavil, po uvodnem spoznavanju pa je sledil kratek odmor. Izkoristili smo ga, da smo se malo boljše spoznali z ljudmi, ki so nas obkrožali in poklepetali.
Ko je odmor minil, nam je gospod Riku Alkio predstavil računalniško platformo Seppo, na kateri smo potem delali čez celoten teden. Predstavitev je bila zanimiva, saj smo spoznali poglobljen proces razmišljanja o nastanku in delovanju platforme, ki bo pomagala državam, ki sodelujejo v projektu, boljše spoznati evropsko unijo skozi igro in zabavne naloge.
Po predstavitvi je sledilo kosilo. Hrana, ki smo jo jedli, nas je navdušila. Skuhali so jo namreč dijaki šole Live skupaj s profesorji. In kar kmalu smo spoznali, da ni samo okusna, temveč tudi zdrava, saj na naših krožnikih nikoli ni manjkalo sadja in zelenjave. Tako nas je kosilo nasitilo, da smo imeli dovolj energije za celoten dan, v katerem zagotovo ni manjkalo novih dogodivščin.
Po kosilu smo končno prišli na vrsto, da smo se aktivno začeli vključevati v dejavnosti, ki so nas čakale v celotnem tednu. Tako smo ta dan vsaj poskusili, da smo zbrali ideje, kako bi naša igra izgledala. Ampak žal v torek nismo prišli daleč, saj so se dnevne dejavnosti v šoli Live končale. Skupinica Slovencev se je tako odpravila na sprehod po mestu. Prišli smo do knjižnice, ki nas je vse impresionirala.
Imela je kar tri nadstropja. V prvem nadstropju se je nahajal prostor za druženje in majhna kavarna, drugo nadstropje je bila knjižnica, tretje nadstropje pa je vsebovalo najrazličnejše pripomočke, ki jih uporabniki lahko uporabljajo kar s knjižnično kartico, plačati morajo samo material. Tukaj so se nahajali 3D tiskalniki, računalniki, prostor za sprostitev in igranje računalniških iger, postaja za šivanje in tiskanje na blago, prav tako pa polno glasbenih inštrumentov.
Po ogledu knjižnice smo si odšli ogledati cerkev, ki je izklesana iz kamna, potem pa v nakupovalno središče poskusiti srečo s spominki ter na zasluženo večerjo. Ker pa je profesorica Tanja Kejžar kot koordinatorka projekta imela malo dlje dejavnosti kot ostali, se tega dne žal ni mogla družiti z nami. Ko smo prispeli v hotel, smo polni novih vtisov legli v postelje in zaspali.
------------------------------
Zbudili smo se v tretji dan našega potovanja. Bila je sreda. Tako kot vsak dan, smo se tudi danes ob 7h zjutraj zbrali pred hotelom Finn, kjer smo spali. Odšli smo na zajtrk, zdaj že v znano kavarno »Robert's Cafee«. Ko so naša telesa dobila potrebno energijo za določen del dneva, je sledilo ponovno vkrcanje na vlak, ki nas je peljal proti šoli Live. Ta dan smo se razdelili v manjše skupine, kjer smo nadaljevali svoje delo snovanja računalniške platforme Seppo. Osredotočeni smo bili na dizajn in na to, kakšna bo izgledala predloga, ko se bo igra odprla. Ob 10.30 je sledil krajši premor, po premoru pa smo si ogledali celotno šolo. Bili smo tako navdušeni nad njo, da je ogled, ki bi moral trajati samo 45 minut, trajal kar dve uri in petnajst minut. Po ogledu bi morali nadaljevati z delavnicami, a je žal zmanjkalo časa.
Po koncu dejavnosti smo se nekateri preizkusili tudi v igranju nogometa, ki je bil postavljen kot nekakšna miza. Odpravili smo se na krajši izlet po mestu, da smo se nadihali svežega zraka, zadnji skupni večer kot celotna slovenska posadka pa smo odšli tudi v nakupovalni center, kjer smo si privoščili kavo. Zvečer smo se vrnili na šolo Live, saj nas je čakala slavnostna večerja. Člani projekta so tudi izdelali tiramisu. V hotel smo se vrnili v poznih večernih urah in kar hitro utrujeni zaspali.
-------------------------
Kar ne morem verjeti, da smo se zbudili v četrtek. Jutro je bilo malce oblačno, a nas to ni zmotilo, ker se je na koncu vendarle pokazalo sonce in pred nami je spet bil čudovit dan. Po zajtrku smo se poslovili, saj sta se profesor Rok Kralj in profesorica Tanja Kejžar vrnila v Slovenijo. Tako smo dijaki ostali sami s profesorjem Silvom Vidergarjem. A to ni bilo slabo. Na današnjem urniku je bil ogled nacionalnega parka Nuuksio. Park je bil čudovit. Žal nimamo nobene fotografije, ker smo uživali v trenutku, a lahko verjamete, da govorimo resnico. Zasnežena in ledena pokrajina pa je ustvarjala še bolj magični trenutek.
Ko smo prispeli do parka, nas je čakala kustosinja, ki nam je predstavila razstavo čudovite finske pokrajine. Po razstavi smo pojedli kosilo, na katerem spet ni manjkalo sadja in zelenjave, zatem pa smo odšli na krajši izlet po parku. Pokrajina je zares bila čudovita!
Ob 13h smo se vrnili na šolo Live, kjer smo se še zadnjič srečali in poslovili, vsi udeleženci pa smo prejeli tudi certifikate o udeležbi in manjša darilca. Slovo je bilo kar težko, saj smo se v enem tednu kar navadili drug na drugega. A obljubili smo, da se še vidimo!
Po končanih dejavnostih na šoli smo predstavniki Slovenije odšli po svoje. Usedli smo se na tramvaj in se odpeljali na konec mesta, proti morju. Trenutek je bil čudovit! Ko nas je začelo zebsti, smo ponovno odšli na postajo, počakali na tramvaj in se odpeljali na mesto, kjer smo bili, preden smo krenili proti morju. Ker pa v torek popoldne nismo našli nobenih spominkov, smo srečo poskusili v četrtek. Zatem smo odšli na večerjo in se počasi vrnili v hotel. Tam smo spakirali, se stuširali in utrujeni zaspali.
----------------------
Prebudil nas je zadnji dan potovanja. Bilo je grenko, a sladko, saj smo se zavedali, da se danes zvečer vračamo v svojo domovino – Slovenijo. Ker pa smo želeli še karseda izkoristiti dan, preden smo ob 16h odšli na letališče in proti domu, smo se odločili, da bomo še kot zadnji izlet v kraju Helsinki odšli na majhen otočec, ker so nam rekli, da si ga je vredno ogledati. In to smo tudi storili. Po zajtrku smo zato najprej kupili karte za trajekt, nato pa sedli nanj in se odpeljali. Bili smo navdušeni nad pokrajino, ki se je razprostirala pred nami! Bilo je hladno, a grela nas je medsebojna sreča, ki se je vila med nami.
Preden smo odšli na letališče, smo na hitro še nekaj pojedli, potem pa sedli na vlak in se odpeljali na letališče. Ker je naše letalo imelo majhno zamudo, smo v Slovenijo prišli malce bolj pozno, kot smo nameravali, a bili smo presrečni, da smo polni novih spoznanj in dogodivščin doma. Prepričana pa sem, da nam bo ta teden še dolgo ostal v spominu, saj smo v njem spoznali ogromno čudovitih ljudi, stkali nova prijateljstva, se naučili novih besed in se naužili prečudovite pokrajine.
Zapisala: Tamara Belec
Komentarji
Objavite komentar