Človek in narava sta že od nekdaj tesno povezana med seboj. Ljudje smo v vseh letnih časih neločljivo povezani z naravo. Narava nam v vsakem letnem času posebej pokaže, kako edinstvena je. Od nas pa je odvisno, ali to lepoto vidimo ali ne. Jeseni se listi obarvajo in že tako narava pokaže svojo čarobnost, pozimi, ko pa je na smrekah sneg, nam pričara prav posebno zimsko pravljico. Spomladi se vse začne prebujati in mi že komaj čakamo na prve sončne žarke. Poleti pa smo z naravo lahko najbolj povezani, saj je takrat najugodnejši čas za preživljanje časa zunaj.
Slovenija je tako raznolika dežela, da lahko
na malem območju najdemo veliko pestrost tako živalskih kot rastlinskih vrst.
Prav zaradi raznolike sestave tal, ki je bogata s hranili, tu uspeva tako
veliko pridelkov, ki pa se od pokrajine do pokrajine razlikujejo. Na Primorskem
zaradi mediteranskega podnebja najdemo predvsem vinsko trto, oljke, sadno
drevje, pridelujejo tudi vrtnine. Tudi Dolenjska je znana po vinski trti. V
Prekmurju pridelujejo predvsem žita, kot sta oves in ajda. Na Gorenjskem je pridelava poljščin zaradi
bolj ali manj hribovitega območja, otežena. Vseeno se na ravnini, kjer je to
mogoče, prideluje krompir in koruza. Gorenjska
je med drugim bogata tudi z gozdovi. Prav v tem, da v vsaki regiji uspeva nekaj
drugega, se kaže čar raznovrstnosti v Sloveniji.
Samooskrba je bila v preteklosti večja,
kot je danes. Ljudje so bili bolj povezani z naravo. Cenili so domačo
pridelavo. Uporabljali so manj škropiv. Več
so pridelali doma. Tako od poljščin, pa vse do mesa, mleka in jajc. Večino
pridelka so obdržali zase, kar pa je bilo
viška, so prodali sosedom, znancem, prodajali so tudi na tržnicah v
večjih mestih ali zaselkih. Uveljavile so se tudi kmetijske zadruge, ki so bile
kot nekakšen posrednik med kmetijami in kupci. Od kmetov so kupile pridelek,
nato so poljščine prodajale kupcem.
Na vaseh so bile velike kmetije, pa tudi
kajžarji, ki so imeli kmetijo, vendar z manj zemlje. Ko je prišel čas žetve, so
pomagali vsi pri hiši, pa tudi širše sorodstvo. Otroci so se, ko so prišli iz
šole, nemalokrat morali odpraviti na polje pomagat staršem. Ker takrat še niso
poznali tako dobre mehanizacije, kot jo danes, so večino poljščin posadili in
pobrali na roke. Delo je bilo napornejše od današnjega. Poznali so manj orodja,
ki je bilo enostavnejše, bilo je več ročnega dela.
Dandanes se kmetije
specializirajo in pridelujejo le eno vrsto zelenjave, v preteklosti pa so
pridelovali več vrst poljščin. Zaradi hitrega tempa življenja dandanes, smo manj
samooskrbni, več je uvoza, kmetije pa izginjajo. Trgovske verige so večje,
zelenjava in sadje pa manj kvalitetno. Stopnja onesnaženosti je večja, veliko
rodovitne zemlje se je prelevilo v zazidljive parcele.
V vseh življenjskih obdobjih
človek ni enako tesno povezan z naravo. Ko si mlad, naravo šele spoznavaš.
Hodiš naokrog in jo raziskuješ. Ko je človek mlad, ima hiter tempo življenja,
zato včasih kar spregleda to lepoto narave, ki ga obkroža. Ko pa postaneš
starejši, začneš spet bolj ceniti naravo. Zaveš se, da živiš v sožitju z naravo
in da če skrbiš za svoj vrt, ti vrt začne vračati s tem, da na njem zrastejo
pridelki.
Zdi se mi, da bo v prihodnosti,
hrana, ki bo pridelana doma, še bolj cenjena, saj je bo manj. Vse več bo hrane,
ki bo k nam pripotovala od drugod. Ljudje se bomo začeli zavedati lastne
samooskrbe in pomena na domači zemlji pridelane hrane. A da se bo to zgodilo,
bo moralo preteči še kar nekaj časa.
Avtorica: Ajda Sofrić, 5. b
Fotografija: Andraž Hočevar Dolinšek, 4. a
Komentarji
Objavite komentar